Mogočna palača

Cam se je zbudil veliko prej kot Luka. Bila sta vklenjena v hladno ječo, tla so bila mrzla in zrak je bil lahek, vendar grozljivo leden. Auror se je ozrl po Luku. Ta je ležal naslonjen nanj in še vedno je spal. Z rokami je preveril srčni utrip in si oddahnil. Fant ni bil nič poškodovan. Imel ni nobene brazgotine, buške in nikjer mu ni tekla kri. Cam se je ozrl po ječi. Zraven njega je bila luža. Začudil se je, a iznajdljivost mu je dopuščala svobodnih idej. Nagnil se je in se zazrl v lužo kot ogledalo. Kri mu je tekla iz ustnic in na glavi je imel rano. Povsod po telesu je imel modrice, fant pa je bil kot da bi ga ugrabili mimogrede.
Kmalu je zaslišal korake. Mrzlično je iskal palico, ki je ni bilo. Nato je kar roke položil na Lukovo srce in zašepetal urok. Njegovo bitje srca ni postalo več tako močno, da bi se lahko začutilo inpulz. ''Tako, ti si na varnem, fant...'' Na hitro si je nadel grozljiv in prestrašen izraz na obraz in počakal, da se mu je približal eden od stražarjev. ''Pridita, gremo, Mojster vaju čaka.'' Cam je z tihim glasom zašepetal:''Mrtev je. Fant je mrtev...kaj ste naredili?! PRASCI! STRAHOPETCI!'' Je zatulil. Začutil je Luka, ki ga je dreznil v komolec, a le pogledal ga je in se sklonil k njemu, kot da objokuje smrt ter zašepetal:''Mulc, če me zdaj ne ubogaš, prisežem, da se ubijem, ko prideva ven. Delaj se, da si mrtev, inpulza ti ne morejo zaznati.'' Nato ga je roka pocuknila kvišku in Cam se je ozrl stražarju v obraz:''Mevža!'' Pljunil je Jedcu v obraz, ta pa ga je vrgel iz ječe in vrata pustil odprta. Stražar je z nogo butnil v Camov trebuh in ta se je z verigami pobral na noge in počasi odšepal za stražarjem. In preden je šel, je namenil zelo oster in hladen pogled Luku. Če se bo le premaknil...

Spal je, ko pa se je končno zbudil, je tiho kriknil. Srce mu je bilo nenavadno počasi, komaj je dihal, ampak organi so delovali normalno. Nežno je ruknil Cama, da bi mu dokazal, da je živ. Ampak Cam se je pripravil na to in ga nadrl. "OK," je tiho dahnil v odgovor. Oči si je dovolil premakniti in videl je, kako mučijo Camma. Skoraj bi zavpil in se pognal za njimi.

Jedec je ostal, ga opazoval, potem pa počasi stopil k njemu. Močno ga je brcnil v trebuh, da so se mu mišice napele in tiho je izdihnil. "Vedel sem, da nisi mrtev," je tiho rekel in Luka zgrabil za lase ter mu glavo zabil v beton.

Prišli so v veliko, veliko in dolgo mračno dvorano. Okoli ob straneh je bilo 10 jedcev. Cam se ni bal. Pogumno je zavpil mednje:''Mrlakec, res, dosti jih imaš, ampak koliko od tehle tu jih ima jajca, a?'' Je zavpil v dvorano, upajoč, da je Mrlakenstein blizu. Vohal ga je. Vohal je njegov smrad zlobe. Jedec ga je udaril v glavo, da je utihnil in brcnil v kolena. Cam je podlegel udarcu in klecnil na kolena. Verige so izginile, tiste težke, jeklene in mrzle verige, ki so rezale njegovo kožo. Podrgnil si je rdeča in krvaveča zapestja.
In poleg njega je priletel še ena oseba. ''Luke!'' Planil je k njemu, vendar so vanj namerili z palicami skoraj vsi Jedci. Siknil je skozi zobe 'strahopetci', pobral Luka s tal in se zazrl v Jedce. ''Kaj ni Mojstra tu?'' Odgovor ga je presenetil. Ni ga bilo tam, zraven. Jedci so ju morali zaslišati in ubiti sami. ''In zato vas je dvajset?'' Ena ženska po glasu je pogumno stopila naprej, s svojimi nohti naredila brazgotino na njegovem licu in spet mu je pritekla kri. Še ena rana. Siknila je, da je auror nevaren in da vejo vse o Camu. Videl je, kako je ob ženskem dotiku Luke trznil, vendar še vedno je ležal po tleh in bil vklenjen. ''Dobro. Dajte mi palico. Bojeval se bom. Brez njega. Odpeljite ga nazaj v ječo.'' Luke je zavpil, da hoče ostati ali nekaj podobnega in Cam se je obrnil:''Ne. Pustite ga ob strani. Priklenite ga v najtemnejši kot.'' In tako se je zgodilo. Cam si je oddahnil. V tistem kotu ni bilo možnosti, da bi ga zadeli. In še preden so se Jedci zavedali, je začel streljati z palico hromi in avada kedavra...Mnogo jih je padlo dol, Cam je bil hiter in se ni zadrževal, bil je hladnokrven in popolnoma miren. Ko jih je ostalo še pet, si je obrisal kri z ust:''Ja, 20 let imam in ja, spravil sem mnogo ljudi v zapor. In vi ste eni izmed njih. In spet je začel streljati uroke. In ko je sledni popadal dol, je Cam padel po tleh. Toliko krvi je izgubil. Zaslišal je kričanje Luka, vendar fant se ni mogel odrešiti. In naenkrat ga je nekdo z nogo brcnil, da je Luka zastokal. Dvignil je sinje modri pogled:''Lahko bi vedel.'' Mrlakenstein se je zasmejal. Njegov hudobni, sikajoči smeh je prerezal zrak, smrtno tišino, njegova bosa stopala so stopala med njegovimi padlimi proti aurorju. ''Exc, toliko si jih ubil...lahko se mi pridružiš, lahko pa te ubijem zdaj jaz tebe...'' je nežno zašepetal in dvignil svojo palico in eleganten prijem v Cama. Auror si je obrisal kri iz ustnic, ga pogledal v oči in stisnil skozi zobe:''Nikoli, razumeš, nikoli!'' Je zadnje besede zavpil. ''Vedno bom zvest Dumbledorju in to dobro veš! Najboljši čarovnik je in to je dovolj dober razlog, da se ga bojiš, kajne?'' In ko so te besede zapustile njegove ustnice, je vedel nekaj, kar prej ni. Konec je z njim. Mrlakensteinu so jezno trzale ustnice, vendar se je obrzdal in nameril palico vanj:''Avada...'' Prekinil ga je bel urok, ki je mojstra ponesel v zid. Stara roka je pobrala Cama navzgor in mu hvaležno pogledala v oči:''Enostavno sem vedel, da me ne boš zatajil. Niti za ceno lastnega življenja.''. Bil je Dumbledore.
Cam je poljubil starčevo roko in odhitel k fantu. Osvobodil ga je verig in prijel za roko:''Kid...greva. Pripravljen?'' Zaslišal je nekaj Lukovih besed, vendar je bil utrujen...bo zmogel? Močno je stisnil fantovo roko in zbral je poslednje moči, prijel starca, ki se mu je vedro nasmehnil za roko...Mrlakenstein je besen zavpil za njimi:''Ne boste kar tako ušli!'' Dumbledorew ga je pogledal:''Kot milijonkrat prej, Tom, kot milijonkrat prej...''. Mojster je jezno dvignil palico in v njih izbruhnil urok križanih, a potem je le besno zaklel. Izginili so...stran od tam. Stran od mrakobe. Od tistega, s čimer je Cam živel v mladih letih.

Jedec ga je vlekel za sabo, ga brcal in pretepal. Ko se je znasel polek Cama je bil ze dodobra v modricah. Vsak udarec ga je okrepil, vsak udarec mu je pomagal, da je postal mocnejsi. Verige so ga zulile, mu ribale meso in ga neprijetno spikale. Bilo mu je slabo, ko je gledal neustrasnega Cama in brez besed se je nasmehnil. Potem pa premik. Bil je nezen in hotel je da traja. Ampak hitro je minil. "Ti prasica!" se je zadrl, ko je potegnila po Camovem licu. Odvedli so ga v kot, kjer je samo opazoval dogajanje. Dokler ni prisel Mojster. "Pozdravljen, Back," mu je le ta tiho zasepetal v uho in Luke je trznil. "Crussio." Zakrical je ob navalu bolecine, dva Jedca pa sta ga divje in neusmiljeno pretepala.

Potem pa konec. Mojster je sel k Camu in ga brcnil, sam pa je tiho zastokal. Eden izmed dvojice je mocno udaril po roki in jo stisnil do te mere, da se je kost zlomila. In predrla kozo. Drugi pa ga je prijel za lase in mu glavo zabil v betonska tla. Tiho je zajecal.

"Cam... Jaz sem kriv..."